SL
EN DE IT

Zgodovina Kranja

V starejših omembah tudi CarniumCreinaChreinaKrainbourgKrainburg, je zgodovinsko mesto na konglomeratnem pomolu med rekama Save in Kokre. Območje mestnega središča je bilo poseljeno že v mlajši kameni dobi oziroma neolitiku, pred več kot 6.000 leti. To uvršča Kranj med eno najstarejših poseljenih lokacij in med najstarejša slovenska mesta. Kranj je tudi edino naselje v Sloveniji, ki je poseljeno od antike pa vse do danes, zato ga nekateri opredeljujejo kot dejansko najstarejše slovensko mesto.

 

Po mestu Kranj, ki je bilo sprva njeno središče, je poimenovana tudi zgodovinska pokrajina Kranjska. Kranj je bila prva prestolnica Slovencev, saj je bil od 8. stoletja dalje center Slovanske kneževine Karniole, ki jo langobardski kronist Pavel Diakon označuje z besedami »Carniola, patria Sclavorum« (Karniola, domovina Slovanov). Mesto je dobilo ime po keltskem ljudstvu imenovanem Karni, o katerih poročajo že antični pisni viri (Livij, Plinij, Strabon).

 

Najstarejša znana upodobitev Kranja

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Najstarejša znana upodobitev Kranja – ročno koloriran bakrorez Matthäusa Meriana iz leta 1649. Na sliki je dobro viden most, ki povezuje oba brega Save. Na desnem bregu Save je dobro vidna tudi cerkev sv. Martina, ki so jo zaradi poplavljanja Save porušili in zgradili novo na Šmartinu.  Fototeka Gorenjskega muzeja

 

Zgodovina mesta Kranj

Najstarejša naselbina iz mlajše kamene dobe je bila, kakor se omenja, na skrajnem koncu konglomeratnega pomola nad reko Kokro, na današnjem Trubarjevem trgu oziroma Pungartu. V več arheoloških izkopavanjih, ki so se zvrstila od leta 1990 dalje, so tu našli številne koščke keramičnih posod, kosti in kamnito orodje iz obdobja od 4900 do 4300 let pred našim štetjem. Najdišče je primerljivo z bližnjo Drulovko, kjer so neolitske ostanke odkrili v letih 1955 in 1956 in jih sedaj hranijo v Gorenjskem muzeju. Naselbina na Drulovki poleg kolišč na Ljubljanskem barju velja za ključno najdišče, na osnovi katerega so arheologi definirali kulturo mlajše kamene dobe v Sloveniji.

 

Obdobje bronaste dobe v Kranju ni pustilo sledov, ob njenem zaključku (konec tako imenovane kulture žarnih grobišč in začetek stare železne dobe oziroma tako imenovanega halštatskega obdobja, 8. stol. pr. n. št.) pa je tu nastala izjemno velika naselbina, ki je po velikosti prekašala poznejše srednjeveško mestno jedro. Obsegala je celoten konglomeratni pomol med Savo in Kokro, pobočje do levega brega Save in prostor do sedanjega hotela Creina. Našli so ostanke številnih bivalnih objektov, keramično posodje in sledove metalurške dejavnosti. Grobišče te naselbine se je raztezalo od današnjega Prešernovega gaja do sedanje avtobusne postaje.

 

mlajši železni dobi (3. do 1. stoletje pr. n. št.) poselitev očitno ni bila tako intenzivna, grobovi iz tega časa pa so znani iz okolice Stošičevega spomenika na Koroški cesti.

 

Prvi sledovi rimske zasedbe se kažejo v številnih ostankih kakovostnega posodja, uvoženega iz severne Italije, v prvih novčnih najdbah in s posameznimi deli rimske vojaške opreme. Naselje, ki je cvetelo nekako od 15. stoletja pred našim štetjem do 15. stoletja po našem štetju, je predstavljalo trgovsko postojanko na poti med Emono in kraljestvom Norik na severu. Takrat je bilo zgrajeno tudi prvo obzidje s stolpi. Po vzponu Emone je naselbina zamrla, ponovno pa oživela v poznorimskem obdobju (4. stol.), ko zaradi nevarnih razmer postane pomembna naravna zavarovanost kraja.

 

V 5. in zlasti 6. stoletju je postal Kranj najpomembnejša naselbina na območju današnje Slovenije, dobil je novo obzidje in zgodnjekrščansko cerkev s krstilnico. Iz tega časa je tudi znano prvo ime naselja – Carnium. Drobne najdbe iz naselbine in z obsežnega grobišča na današnjem Sejmišču in Savski cesti kažejo na izrazito etnično mešano prebivalstvo, ki se je v času preseljevanja ljudstev zadrževalo tukaj. Poleg staroselskega romanskega prebivalstva so svoje sledove pustila številna germanska ljudstva (Langobardi, Vzhodni Goti, Alamani, Franki). Izrazito bogat nakit in vojaška oprema pripadajo družbeni eliti pozne antike. Ostanke bivalnih objektov v obliki polzemljank so našli po celotnem mestnem jedru.

 

Okrogli pozlačeni ploščati zaponki iz t. i. groba Alamanke, najdišče: Kranj

Okrogli pozlačeni ploščati zaponki iz t. i. groba Alamanke, najdišče: Kranj, Lajh (foto: Tomaž Lauko)

 

Zaponka v obliki črke S

Zaponka v obliki črke S, najdišče: Kranj, Lajh (foto: Tomaž Lauko)

 

V Kranju kot edinem naselju v Sloveniji je dokazana prisotnost romanskega prebivalstva tudi še v času naselitve Slovencev. Naselbina je obdržala svoj centralni pomen tudi v obdobju zgodnjega srednjega veka (8. do 11. stol.). Staroslovansko grobišče okrog župne cerkve je največje svoje vrste v jugovzhodnoalpskem prostoru, poleg tega pa je nastalo ne dosti manjše grobišče tudi na desnem bregu Save pri železniški postaji. Kranj je bil prestolnica takratne staroslovanske kneževine Karneole, ki je obsegala osrednji del kasnejše srednjeveške Kranjske.

 

Po neuspelem uporu Ljudevita Posavskega proti Frankom, ki so se mu pridružili tudi Slovani ob gornji Savi, so Franki leta 828 z novo upravno ureditvijo Furlanske marke na območju Karneole oblikovali grofijo ob Savi s sedežem v Kranju. Kranjska krajina (ali Kranjska marka) je bila od leta 973 (po drugih virih leta 976) ena od mejnih grofij ali krajin, podrejenih Vojvodini Koroški. Po ločitvi od Koroške leta 1002 pa je postala samostojna mejna grofija s svojim mejnim grofom. Sedež mejnega grofa se je z nastopom grofov Andeških na prehodu iz 12. v 13. stol. prenesel v Kamnik, od tam pa po izumrtju rodbine Andeških v Ljubljano.

 

Grofje Andeški so Kranju tudi podelili mestne pravice, tako se kranjski meščani omenjajo že leta 1221, Kranj kot mesto (civitas) pa prvič leta 1256. To je pomenilo številne ugodnosti na področju trgovine in obrti, zlasti trgovine s kmetijskimi pridelki in železarske dejavnosti. Od Andeških je Kranj prejel tudi grb (orel) in zastavo (bordo-srebrno).

 

Urbanistična zasnova srednjeveškega mesta se je razvila ob osrednji komunikaciji, ki je vstopala skozi vhodni stolp na severni strani in ki povezuje današnji Maistrov trg (nastal po požaru 1811), Glavni trg in Trubarjev trg. Pravokotno nanjo so se nanizale stavbne parcele trgovcev in obrtnikov. Prvotni prehodi med stavbami so se postopno zapolnili z novimi poslopji, zato sta čedalje večji pomen dobivali vzporedni gospodarski poti na kokrški in savski strani. Obrambno obzidje se je oprlo neposredno na poznoantičnega, v času turške nevarnosti ob koncu 15. stoletja pa je dobilo številne nove stolpe in okrepljen severni del.

 

Po opustitvi obzidja v 17. stoletju se je dokončno izoblikoval stavbni niz današnje Tomšičeve ulice. Obrtniške delavnice usnjarjev, mlinarjev in kovačev so se nagnetle v savsko predmestje današnje Vodopivčeve ulice, kamor so vodila spodnja mestna vrata. Izjemno premišljeno je zasnovana tudi mestna veduta, saj se višinske dominante zvonikov in stolpov povezujejo v trikotno kompozicijo, ki jo poudarjajo še gore v ozadju.

 

Mesto je bilo sredi 15. stoletja obogateno z izjemno poznogotsko arhitekturno mojstrovino župnijske cerkve sv. Kancijana in tovarišev mučencev, ki je postala zgled za številne nove cerkve na Kranjskem. Grad Khiselstein se je razvil iz nekdanjega ortenburškega stolpa nad najugodnejšim prehodom prek Save, sedanjo podobo mu je dala rodbina Khisl sredi 16. stoletja in dozidave iz 18. in 19. stoletja.

 

Mesto krasijo še številne bogate renesančne meščanske stavbe z arkadnimi dvorišči in stavbni niz s pomolnimi nadstropji pred župno cerkvijo. Na glavnem trgu je našla svoj prostor tudi mestna hiša, ki jo sestavlja njen severni, poznogotski del in obenj prizidan renesančni del z dvorano. Ta predstavlja najlepši renesančni interjer (notranjščino) na Gorenjskem. Na kompleks mestne hiše se je naslonila nekdanja palača plemenitih Turjaških in kasneje Egkhov. 15. stoletje je dodalo tudi obe podružnični cerkvi – Roženvensko na vrhu Vodopivčeve ulice in cerkev sv. Roka, Fabjana in Boštjana na Pungartu.

 

Kranj iz zraka

Kranj iz zraka, foto: Primož Hieng

 

Najpomembnejše gospodarske dejavnosti v srednjem veku so bile mlinarstvo ob Savi in Kokri, mesarstvo, strojarstvo, usnjarstvo in razne kovinskopredelovalne obrti. Kranj si je s sejemskimi privilegiji poskušal pridobiti tudi monopol nad trgovino in posameznimi obrtmi. Pomembne prihodke je mestu prinašal tedenski sejem za žito, ki je bil največji v notranji Avstriji in je bistveno določal ceno žita.

 

Precejšnje zastoje v gospodarskem razvoju je prineslo 16. stoletje s kmečkimi upori in reformacijo, pa tudi 17. stoletje, ko je mesto izgubilo monopol nad obrtjo in trgovino na dolge razdalje. Svoje so dodali še kuge in številni požari (leta 1668 je pogorela tretjina hiš, leta 1749 je pogorelo domala vse mesto, leta 1811 pa njegov severni del). Šele reforme Marije Terezije so znova okrepile mestno gospodarstvo. Napoleonova okupacija je leta 1810 mestu za kratek čas prinesla celo gimnazijo.

 

Sejemski dan, Kranj

Kranj, sejemski dan, razglednica s konca 19. stoletja

 

Kulturno in nacionalno prebujenje v 19. stoletju pa zaznamujejo v Kranju bivajoča pesnika France Prešeren in Simon Jenko ter pisatelja Janez Mencinger in Ivan Tavčar. Leta 1897 je bila znova obujena gimnazija. Močno gospodarsko vzpodbudo je pomenil prihod železnice leta 1870. S pojavom manufaktur in ob koncu 19. stoletja tudi industrije pa je Kranj postajalo vedno bolj industrijsko mesto. Poseben razcvet je po prvi svetovni vojni doživela tekstilna industrija, ki se je umestila v globel ob Savi ter na polja v Stražišču in na Primskovem.

 

Kranj, Glavni trg, tržnica, pred 1. svetovno vojno

Kranj, Glavni trg, tržnica, pred 1. svetovno vojno

 

Med drugo svetovno vojno je stanovanjska gradnja prvič posegla izven starih meja na levi breg Kokre. Po vojni je Kranj ohranil svoj položaj upravnega središča Gorenjske, uspešen razvoj gumarske, tekstilne, električne in obutvene industrije je izjemno pospešil naraščanje števila prebivalstva. Temu je sledil razmah negospodarskih dejavnosti – šolstva, zdravstva, kulture in eksplozijo urbanizacije v obliki novih spalnih naselij na Zlatem polju in na Planini.

 

Osamosvojitev Slovenije je sprva prinesla propad številnih delovno intenzivnih gospodarskih panog (tekstil, čevljarstvo), ki pa ga je kmalu nadomestilo zasebno drobno gospodarstvo, trgovina, storitvene dejavnosti, elektroindustrija in gumarstvo.

 

Vir: MOK

I Feel Slovenia Združenje zgodovinskih mest logo European Gastro award Green and Safe Gorenjska košarica
 EU - sklad za regionalne razvoje Kulinaricno popotovanje CERDEE